Medkulturnost: prostor za rast v razredih in skupinah vrtca

V mnogih slovenskih šolah in vrtcih so danes v razredih in skupinah tudi otroci iz različnih kulturnih okolij. Takšna raznolikost prinaša svoje izzive, a hkrati ogromno priložnosti za rast, empatijo in nove poglede. Ta stik med različnimi kulturami – to, čemur pravimo medkulturnost – pomeni, da se učimo razumeti, spoštovati in ceniti različne običaje, jezike in načine izražanja, hkrati pa ohranjamo svojo identiteto. V praksi to pomeni ustvariti prijazno in spodbudno vzdušje, kjer se vsak otrok počuti varno in vključeno. Kako lahko v razredih in skupinah vrtca zagotovimo, da se vsak otrok počuti udobno?

Kaj pomenijo medkulturne razlike v razredu in vrtcu?

Medkulturne razlike se ne kažejo le v jeziku, praznovanjih ali videzu otrok, temveč predvsem v načinu razmišljanja, izražanja in vedenja – v stvareh, ki so pogosto nevidne, dokler nanje ne opozorimo.

Vsak otrok prihaja iz okolja, kjer so bile določene vrednote in navade učene, cenjene in razumljene nekoliko drugače. To vpliva na to, kako se vključuje v razred ali skupino, sodeluje in doživlja šolo ali vrtec kot varen prostor za napredovanje in razvoj.

Pomembno: To niso pravila, temveč opazovanja. Otroci iz iste države se lahko med seboj zelo razlikujejo – vsak prinese svojo zgodbo, družinske vrednote in izkušnje. Te razlike so priložnost za razumevanje in odprtost, ne razlog za sodbo ali primerjavo.

Kako se otroci izražajo: besede, tišina in pogledi

V razredu ali skupini se otroci ne izražajo samo z besedami – govorica telesa, očesni stik in tišina prav tako povedo veliko o tem, kako se počutijo, razumejo učne vsebine in sodelujejo z drugimi. Razumevanje teh razlik je ključ do uspešne medkulturne komunikacije, saj različni načini izražanja pogosto izhajajo iz kulturnega ozadja otrok.

• Komunikacija in odnos do avtoritete: Nekateri otroci so neposredni in povedo stvari naravnost, drugi pa uporabljajo bolj taktičen ali previden način izražanja, da ohranijo harmonijo. Enako velja za odnos do učiteljev – v nekaterih kulturah je avtoriteta formalna in nedotakljiva, drugje pa bolj partnerska in pogajalska. Če tega ne prepoznamo, lahko napačno razumemo otrokove motive ali namene.
• Tišina in aktivno sodelovanje: Nekateri otroci bodo takoj delili svoje mnenje, drugi pa raje poslušajo in premislijo, preden spregovorijo. Ti trenutki tišine niso znak nezainteresiranosti, temveč drugačen način učenja in participacije, ki ga je pomembno razumeti v kontekstu njihove kulturne izkušnje.
• Očesni stik in neverbalna komunikacija: Neposreden očesni stik je v nekaterih kulturah znak pozornosti in iskrenosti, v drugih pa lahko pomeni predrznost ali nespoštovanje. Geste, mimika in fizična bližina se prav tako razlikujejo – nasmeh je lahko znak prijaznosti ali način, kako otrok skrije neprijetna čustva. Če ne poznamo kulturnega ozadja, lahko napačno interpretiramo, zakaj se otrok vede na določen način.

➡️Nasvet: Ne sklepajte avtomatično, da otrok ne želi sodelovati ali ni pozoren. Opazujte, poslušajte in prilagajajte interpretacijo kulturnemu kontekstu. Uporabite igre, delo v parih ali manjše skupine, da omogočite postopno vključevanje in udobno interakcijo.

Primeri iz prakse

1. Učenka iz Ukrajine ne sodeluje pri ustnih odgovorih. Učitelj lahko pomisli, da se noče vključiti, a v resnici še ni samozavestna v slovenščini ali se boji neposrednega nastopa v tujem jeziku.

   ➡️Nasvet: Ponudite možnost pisnega odgovarjanja ali dela v paru. Spodbujajte postopno vključevanje brez pritiska.

2. Starši otrok iz Albanije se ne udeležijo roditeljskega sestanka. Ni nujno, da jih ne zanima – morda se zaradi omejenega znanja jezika počutijo nelagodno pri javnem izražanju svojih mnenj.

   ➡️Nasvet: Povabilo pošljite v preprostem jeziku in ponudite možnost prvega individualnega srečanja, da zgradite zaupanje.

3. Otrok iz Sirije se izogiba očesnemu stiku. V nekaterih kulturah je neposreden očesni stik lahko razumljen kot predrznost ali nespoštovanje, zato se ga otrok izogiba.

   ➡️Nasvet: Pristopite z razumevanjem in uporabite igre ali naloge, ki omogočajo sodelovanje brez pritiska na neposreden očesni stik.

5 praktičnih nasvetov

1. Vprašajte, ne predvidevajte. Vsaka družina ima svojo zgodbo – pristopite z radovednostjo, ne s sodbo.
2. Učite o raznolikosti. Pogovorite se o različnih jezikih, praznikih in običajih – otroci bodo to doživeli kot bogastvo, ne kot razliko.
3. Ustvarite varno okolje. Naj učenci vedo, da je v redu, če delajo napake v jeziku. Vzdušje sprejemanja spodbuja učenje.
4. Sodelujte s starši. Tudi kratka sporočila o napredku otroka gradijo zaupanje.
5. Povežite se s strokovnjaki. Delavnice medkulturnega posredovanja ali svetovanja lahko učiteljem in staršem pomagajo bolje razumeti kulturne razlike v praksi.

Zaključek